Marko Hudnik: Ocena dela »Tri povesti«
 Nekaj let je minilo, odkar sem prvič bral Črnologarjevo prozo in zdaj se sprašujem, ali so misli, ki sem jih ob tisti priliki zapisal, še veljavne in ali so brez dodatkov uporabne tudi za Logarjevo skrivnost, Slo po strahu in Voluharje - pod skupnim naslovom Tri povesti? Svet ni več isti in tudi jaz ne; ugotovil sem, da je najboljše, če se stvari lotim čisto znova.
Še vedno izhajam iz načela, da je mogoče neko literarno delo pravično presojati le v okvirih zvrsti, ki ji pripada. Kot izhaja iz naslova, naj bi šlo za povesti. Tudi ljudska povesti danes nikakor ni več tisto, kar je nekoč bila. Očitno pa ima še vedno svoje občinstvo in avtorje, ki so temu občinstvu notranje blizu. To vsekakor velja za Ladislava Črnologarja - kot velja, recimo za njegova gorenjska rojaka Toneta Svetino in Pavlo Škrinjar - nalašč omenjam dva zelo uspešna avtorja. To postavljanje ob bok avtorju Ukane in Stene nam hkrati osvetljuje neko bistveno lastnost ljudskega pripovedništva našega časa; danes ljudska povest ni čisti žanr, pač pa vključuje prvine drugih "lažjih žanrov". Svetinova Ukana je narejena po vzorcu mnogih - zlasti nemških - vojnih romanov - Črnologarjeve povesti pa se spogledujejo po eni plati z akcijskimi (kriminalnimi, vohunskimi itn) romani (in seveda tudi TV igrami!), zraven tega pa so v njih uspešno uporabljeni ezoterični motivi, ki so v new ageu znova postali aktualni. Današnja ljudska povest mora asimilirati vse tisto, kar roji današnjim ljudem po glavi - sem pa sodijo tudi vsa mogoča na novo uhojena verovanja.
Zdaj sem namignil, da je Črnologar slejkoprej aktualen pri izbiri snovi. O tem bom mogoče kaj rekel še na koncu, najprej pa bi rad poudaril prvo in najpomembnejšo vrlino Črnologarjeve proze, to pa je njegov talent za pripovedovanje zgodbe, ki je seveda nadgrajen z zglednim obvladovanjem pisateljske - pripovedne - tehnologije. Tu je morda, poleg zmožnosti za prikazovanje in razumevanje "živih" (t. j. verjetnih) oseb, potrebna predvsem preglednost, se pravo zmožnost videti in razumeti celoto sveta - in to na podoben način, kot si jo prizadeva videti in razumeti bralec, ki mu je taka povest namenjena. Očitno je pri tem prav, če se pisatelj napaja pri istih oz. podobnih izvirih resnice, pri katerih je pil tudi bralec; da sta vezana na iste medije in da jim v enaki meri zaupata. Ti mediji pa ne posredujejo le posameznih informacij, pač pa tudi "smisel celote". In prav tu, v smislu celote, "tiči zajec", Namreč: od teh reči je odvisno, ali se bo pisatelj ujel z bralcem.
Avtor uspešne ljudske povesti mora biti bralcu blizu tudi v "mentaliteti", v temeljnem odnosu do družbe. Ljudstvo je pogosto zelo kritično do družbe, do tega, kako "stvari stojijo", do gospodarjev sveta, ki se v dandanašnji skrivajo v senci. Zelo sem bil presenečen, ko sem ugotovil, da je Črnologar že v času pred sesutjem prejšnjega sistema govoril o temah, za katere menimo, da so se odprle šele v času "tranzicije" - tu mislim n. pr. Na "odtekanje kapitala v tujino" in na "udbomafijo". Avtor pa je zvest občutkom navadnih ljudi tudi v tem, da vendarle zna najti svetle točke tudi v prejšnjem, zdaj tako zaničevanem sistemu; verjetno je nagonsko začutil, da se bo mogoče ohranil v podzavesti množic kot nekaka - če že ne zlata, pa vsaj srebrna doba.
Ta aktualnost obravnavanih tem pa bi izpadla votlo, če ne bi bila vezana na prepričljive in s toplino obravnavane literarne osebe. V tej točki se (dobra) ljudska povest današnjega časa prav nič ne razlikuje od starih ljudskih povesti. Črnologar največkrat govori o ljudeh, kakršne pozna - in bralec v izkušnjah nekaterih likov zlahka prepozna pripovedovalčeve osebne izkušnje. Od mnogih lastnosti, ki jih pripisujemo tako imenovanemu realizmu, se mi zdi za naš čas (in za vse čase) uporabna prav zahteva po tem, da naj bi avtor govoril o stvareh, ki jih pozna iz lastne izkušnje. Zato se mi zdi delovodja Ovsec iz Sle po strahu bolj prepričljivo naslikan kot pa izumiteljski inženir Črni iz Logarjeve skrivnosti; vendar je Črni, ko ne gre za poslovne finese, pač pa recimo za odnos do narave, do ženske, do boga itn. prav tako zanimiv in resničen kot Ovsec. Eden kot drugi pa je postavljen v okolje, ki je avtorju blizu, v zlahka prepoznavno gorato pokrajino ob meji, kjer se že od nekdaj rade kotijo specifične zgodbe - recimo o tihotapcih, kontrabandarjih. Ljudje, ki živijo v teh krajih, nosijo v sebi živo ohranjene lastnosti davnih prednikov. To je star motiv podobnih povesti, novo pa je pri Črnologarju to, da iskreno in prepričljivo sprejema vodilno težnjo naše dobe - usmerjenost k naravi in njenim zdravilnim močem. Zlasti junaki prvih dveh povesti so značilni predstavniki takih teženj.
Od žanrske povesti tega tipa nikoli ne smemo pričakovati kake posebne stilne (t. j. jezikovne) izbrušenosti in tudi ne preciznosti v slikanju detajlov, kot ju zahtevamo od tako imenovane resne realistične proze. Pri žanrski povesti je vse podrejeno celoti, torej "zgodbi" in seveda "suspenzu", se pravi napetosti. Tu bi moral dodati, da pravzaprav poznamo dve vrsti napetosti. Črnologarjeve povesti so v resnici "napeto branje", vendar pri njem navadno ne gre za ceneno napetost, kakršna izhaja iz avtorjevega manipuliranja z bralčevimi živci. Suspenz Črnologarjeve proze se ponavadi povsem naravno ujema s postopnim razkrivanjem celote, ki izhaja iz določene narativne (pripovedovalske) tehnike, saj vse resnice o stvari nikoli ni mogoče razodeti na en mah. Ko da tudi avtor - skupaj z bralcem - še ne ve, kam bo usoda pripeljala junaka v naslednjem poglavju. Ta način - ko ne gre za poigravanje z bralcem, pač pa za skupno prodiranje k jedru stvari, pa je pravzaprav bolj značilen za resno kot za "žanrsko" prozo. In če sem že omenil nezahtevnost, kar zadeva jezik, slog in stopnjo ujemanja s stvarnostjo, bi moral reči še nekaj. Vse hkrati - dober slog, vedenje o stvareh tega sveta in preglednost nad celoto - najdemo samo pri zares velikih pisateljih, kakršnih je bilo tudi v prejšnjih časih, ko se je zdel svet še bolj pregleden in doumljiv, bore malo. Torej smo lahko zanimive, pregledno podane in človeško ganljive zgodbe, kot je recimo Črnologarjeva Sla po strahu, resnično veseli.
Nič nas ne more človeško bolj pritegniti od etike, ki se skriva v zgodbi, se pravi, od večnega spraševanja, kaj bo junak storil, kako se bo odločil v dvomih med tem, kar je prav in tem, kar naj bi bilo zanj koristno. Tega ugibanja je v Črnologarjevih povestih veliko. Prav ti dvomi nas silijo, da smo ves čas pri stvari, da ji napeto sledimo: ko skupaj z junakom ugibamo, kako se bo odločil v kaki moralno in eksistenčno kočljivi situaciji. Črnologar zna zelo vešče izbrati tako situacijo in nas na mah postaviti v sredo stvari.
Druga stvar je spet ta, da je za žanrske zgodbe nasploh značilen nekakšen skupen moralizem, ki se kaže v počeznem obsojanju "negativcev". Črnologar resnega bralca pogosto preseneti z lastnostjo, ki je sicer rezervirana za zares dobre pisatelje: dosledno se drži svetopisemske zapovedi, ki ukazuje nam vsem, pisatelju še prej kot komu drugemu, da naj bomo "kot sonce, ki enako sije na dobre in zle". Seveda ne gre za to, da bi avtor goljufom in grabežljivcem dajal potuho, vendar imata zanj tudi pijanec in novodobna izvajalka najstarejše obrti svoj človeški prav, svoj prostor pod soncem - enako kot pobesnele delavke, ki ob propadu podjetja vržejo čez breg delovodjo. Prav v tej stvari, ko gre za razumevajoče podajanje negativnih likov, avtor Treh povesti odločno prestopa okvire "lažjih žanrov".
Marko Hudnik
| Knjiga »Tri povesti« še ni bila izdana in zanjo Ladislav Črnologar išče sponzorja/založnika.
|
|
|
Uvod
Nazaj na kritike
